Zanimiv poklic – izdelava nagrobnih spomenikov

Enkrat sem srečala človeka, ki je imel nadvse zanimiv poklic. Mogoče se komu ne bi tako zdelo, a meni je bilo prav fajn poslušat njegove poslovne štorije, ker ne prodaja kruh, zelenjavo, pohištvo, masaže in podobno, pač pa je njegov glavni prodajni izdelek nič drugega kot nagrobni spomenik. Seveda človeka s takim poklicem ne srečaš vsak dan. Usoda je hotela, da sva se srečala na vlaku, čeprav oba redko potujeva na ta način. Obema je bilo skupno pa to, da sva se v mladosti veliko več posluževala tega prevoza in vsake toliko se nama, po domače povedano, »zalušta« peljati se z vlakom. Tako sva drobila najprej o vremenu, kakopak, potem pa zavila na razne dogodivščine in verjemite, nekdo, ki vsake toliko proda kakšen nagrobni spomenik, je pol neverjetnih pripetljajev. Nekatere zgodbe so kot iz kriminalke. Nekoč je nekdo dal izdelati spomenik svoji še živi ženi in ga dal dostaviti na sredo njenega vrta. Mislim, saj obstajajo drugačni načini, da nekomu odkrito poveš, če ti kaj ne paše. O, krščenmatiček! Potem se dogaja, da sprti bratje in sestre dajo delati nagrobni spomenik vsak po svoje in potem naj bi ob grobu stali trije različni… Včasih mora biti več kot samo mojster svojega poklica, mora biti še mojster mirnih živcev. Potem pa so tu še manjše nevšečnosti kot je napačen datum rojstva, ki ga je dal naročnik in potem trdi, da se je zmotil mojster. Zato je uvedel snemanje klicev. Vsako naročilo posname in ga izbriše, ko so računi poravnani in vsi zadovoljni. Zgodilo se mu je pa tudi, da so gotov nagrobni spomenik, ki je bil vsem všeč, poškodovali pri nameščanju ali transportu. Pravi, da imajo nekateri kamni skrite »napake«. Potem je dovolj že majhen tresljaj in kamen poči. Kljub temu, da je poklic drugim največkrat čuden, pa ne bi zamenjal za nič drugega. Kamen ima rad, in pri delu sprosti veliko ustvarjalne energije. Res pa je, da včasih tudi stranka pride s kakšno tako dobro idejo, da mu je žal, da se ni on tega spomnil. Pravi, da je srečen, ko mu uspe res lep nagrobni spomenik in da se včasih sprehodi po kakšnem pokopališču, da vidi, kako je njegovo dela »zaživelo«, ko je grob postal celota. Res zanimivo, še dobro, da sem se odločila iti na vlak. Take zgodbe in pristni, prijazni ljudje, me navdihujejo in polnijo moje življenje z nevidnim bogastvom.

This entry was posted in Življenje and tagged . Bookmark the permalink.