Otroški vozički krasijo steno zdravstvenega doma

otroski-vozicki-krasijo-steno-zdravstvenega-domaV našem kraju smo dobili pred nekaj leti nov zdravstveni dom, kjer je oddelek pediatrije z dvema ambulantama v ločenem krilu stavbe. Kljub temu, da gre za pediatrijo, pa se ta oddelek po videzu ni prav nič ločil od preostanka zdravstvenega doma. Krajani, zlasti tisti z otroki, so zato hitro pričeli govoriti, da bi bilo lepo, če bi bil ta del zdravstvenega doma nekoliko bolj barvit in prijeten, bolj prilagojen otrokom.

Z izzivom smo se v sodelovanju z občino in vodstvom zdravstvenega doma spoprijele vzgojiteljice iz vrtca in se odločile, da bodo otroški oddelek v zdravstvenem domu po novem krasili otroški vozički različnih barv. V vrtcu smo namreč ravno takrat izvajali projekt otroški vozički, v sklopu katerega so se otroci učili, kako se skrbi za dojenčka in starejši tudi o tem, kako se dojenček rodi. In to rdečo nit smo želele vzgojiteljice nadaljevati, zato so bili otroški vozički pač naša prva izbira.

Barvanje in risanje na stene je trajalo vse skupaj kar nekaj dni, a ko je bilo končano, so bili vsi navdušeni. Stene so se namreč spremenile v veliko mesto, kjer je bilo na ulicah polno mamic in očkov z vozički, iz njih pa so tu in tam kukali tudi dojenčki. In seveda niso bili otroški vozički povsem navadni, temveč precej posebni: pikasti, črtasti, z rožami in drugimi poslikavami, da je bila stenska ilustracija nazadnje res prav barvita.

Otroški vozički kmalu tudi v knjižnici in pri zobozdravnici

Ker so bili naši otroški vozički takšen hit, se je zdaj na nas obrnila še knjižničarka, ki bi ravno tako rada imela poslikan otroški kotiček za bralne urice v knjižnici, pa otroška zobozdravnica, ki bi rada s poslikavo otroke prepričala, da je pri njej prijetno.

Nekoč nas niso vabili neprijetnim opravilom z otroškimi vozički. Spomnim se, bili so medvedki, avtomobilčki in pupe za dekleta. Kaj več si imel le doma.  Tudi sama sem imela otroški voziček za Milana. Milan je bil dojenček. Prav smešno mi je, ko se spomnim, kako sem skrbela zanj. Pa mehko previjanje in trdo previjanje. Bil je velika pupa – skoraj tako velik kot jaz, a sem ga vseeno dvignila, preoblačila in seveda tudi vozila z vozičkom za pupe. Ja, no … kot zelo radoveden otrok, ki mora praktično vse poskusiti, sem se nekega dne usedla v Milanov voziček. Seveda, utrgal se je. Jok in stok. Mama in ati sta ga sicer uspela nekako popraviti a to ni bilo več to. Od tistega dne sem se čedalje manj igrala z dojenčki. Danes me ta otroški voziček spominja na brezskrbne otroške dni.

This entry was posted in Vse za otroka and tagged , . Bookmark the permalink.